Ob glagolu čebelariti se pogosto vprašam, ali je čebelarjenje samo to, kar pravi o tem čebelarski terminološki slovar: »Nepoklicno ali poklicno vzrejati čebele zaradi pridobivanja čebeljih pridelkov, opraševanja…itd.« Kaj pa povsem ljubiteljsko čebelarjenje-gojenje čebel, morda iz terapevtskih razlogov, v znanstvene namene, ali pa preprosto iz ljubezni do čebel? Vsak si bo sam odgovoril na vprašanje, zakaj čebelari. Naj vam pri odločitvi za čebelarjenje pade sekira (sekirica) v med, kot se je to nekoč dogajalo našim prednikom v časih gozdnega čebelarjenja, pa tudi pozneje, ko so ob podiranju mogočnih debel v votlih duplih-panjih slučajno naleteli na čebelje gnezdo, polno medustrdi, in jim je sekira res padla v med. Iz tistih časov je torej reklo z današnjim prenesenim pomenom, da je nekomu nekaj uspelo, da je imel srečo pri odločitvi. Sedaj pa nekaj osnovnih korakov za uspešen začetek čebelarjenja. Najprej potrebujemo mesto za stojišče panjev oziroma za postavitev čebelnjaka; mesto mora biti izbrano tako, da bo njegova lega (mikro in makro lokacija, ki jo seveda s prevoznim načinom čebelarjenja lahko spreminjamo) zadovoljila kriterijema ekonomičnosti in rentabilnosti naše dejavnosti; potrebujemo pa tudi ustrezen prostor, kjer bomo shranjevali čebelarsko opremo in potrebščine (točilo, rezervni panji, naklade…). Ko iščemo primerno lokacijo, moramo upoštevati kar nekaj dejavnikov. Najprej so to zakonski predpisi glede postavitve, označevanja (zakonsko obvezen je vpis v register čebelnjakov) čebelnjaka ali stojišča ter reje živali. Tozadevne uredbe, zakone in pravilnike, lahko najdete na domači strani Čebelarske zveze Slovenije. Naj na tem mestu omenim, da smo čebelarji, enako kot vsi rejci živali, zavezani dosledno spoštovati tudi določila Zakona o zaščiti živali. Slovenci nimamo pravega čebelarskega zakona (kot ga recimo pozna dežela Dunaj), ki bi urejal postavitev čebelnjaka, naše dolžnosti in odgovornost v zvezi s tem ter gojenje čebel. V omenjenem zakonu dežele Dunaj je določena postavitev čebeljih panjev oz. čebelnjaka predvsem v odnosu do sosedov mejašev v urbanih in ruralnih sredinah. Iz njega povzemam: žrelo posameznega panja mora biti od meje sosednjega zemljišča oddaljeno najmanj 7 m. Manjša oddaljenost je možna le, če se z lastnikom ali najemnikom sosednjega zemljišča dogovorimo drugače (najbolje pisno); če je med žrelom posameznega panja ter mejo zemljišča v oddaljenosti najmanj 4 m od le-te postavljena prepreka (leseni plot, zid, živa meja) v višini najmanj 2 m ter je levo in desno od stojišča za 2 m daljša, kot je čebelnjak; če je sosednje zemljišče nepozidano in je izletna stran panjev, ki je obrnjena proti njemu, dvignjeno 3 m od tal. Manjšo oddaljenost od sosednjega zemljišča lahko, pod določenimi pogoji, odobri magistrat, vendar ni manjša od 3 m; pri tem je odločujoče mnenje sodnega izvedenca čebelarske stroke. Od javnih površin (igrišča, športni parki, kopališča) morajo biti stojišča oz. čebelnjaki oddaljeni najmanj 15 m, od javnih cest 10 m, od avtocest 50 m. Zanimivo je še določilo o postavitvi novega čebelnjaka z več kot 30 panji: le-ta mora biti po zakonu oddaljen od sosednjega prej postavljenega naseljenega čebelnjaka najmanj 500 m, v kolikor se lastnika čebelnjakov ne sporazumeta o manjši oddaljenosti med čebelnjakoma. Torej, ko smo našli mesto za postavitev stojišča oz. čebelnjaka in če je le-to v urbani sredini, najprej pridobimo soglasje mejašev (kot že omenjeno, je najbolje pisno). Čebele so pač bolj ali manj pikajoči insekti (oskrbimo si na mirnost selekcionirane linije); pik je lahko smrtno nevaren, če imamo med sosedi ljudi, ki so alergični na pike. Dobro je razmisliti tudi o ustreznem zavarovanju odgovornosti. Društva v tujini imajo zavarovanje vključeno v plačilo članarine, ki ni nič višja od članarine naših društev, ponekod celo nižja. Žal pri nas še nismo tako daleč. Moji sosedi, čebelarim namreč tudi v mestu v sadovnjaku za hišo, so zelo tolerantni. Otroci z veseljem povedo o vsaki čebelici, ki so jo rešili iz snega ali pa utapljajočo se v cvetličnem koritu; malo manj prijetne so pripovedi o pikih in skorajda razočarani so, ker jih je pičila čebelica, ki so ji hoteli le pomagati…Ob točenju sosedom vsako leto poklonim kozarec ali dva medu in piki manj bolijo. Roj pa, ki morebiti sede na sosedovo drevo, tako ali tako sam poskrbi za atraktivnost; včasih so bili vsakdanji pojav, danes redkost. Čebelnjak je najbolje postaviti tako, da čebele ne bodo ogrožale nikogar, tudi ne živine, ki se morebiti pase okoli stojišča ali čebelnjaka. Postavitev pastirja živini prepreči preveliko približevanje, odžene pa tudi medveda. Zadrževanje neposredno pred izletno stranjo čebelnjaka oz. stojišča zagotovo ni priporočljivo, zlasti ne tedaj, ko čebelar posega v panje in so čebel e dodatno vznemirjene. Za skladovnico panjev oz. stojiščem je nevarnost pikov manjša. Čebele v roju, ko iščejo pašni vir ali se vračajo s paše, načeloma niso napadalne. Stojišče oz. čebelnjak naj bosta postavljena tako, da njuna lega ne bo dodatno oteževala našega dela. Transportiranje naklad, polnih medu, ali medenega satja v ustreznih, za to narejenih zabojih, pripravljene hrane za zimsko krmljenje, nenazadnje tudi vode, je težaško delo, zato je nujno, da je dostop do čebelnjaka, ki ne stoji na domačem vrtu, kjer si lahko pomagamo s priročnim vozičkom ali samokolnico, zagotovljen z avtom. Oddaljenost čebelnjaka oz. stojišča (transportni stroški) ter obremenjenost lokacije v polmeru 1,2-2 km sta prav tako odločujoča dejavnika za ekonomičnost našega čebelarjenja; površina znotraj omenjenega prvega polmera obsega 452 ha, kar zadovoljuje potrebe 40-50 družin. Če je število družin na omenjeni površini večje ter je lokacija obdana s hribi, to pa pogojuje povprečne oz. celo slabe donose, je bolje izbrati manj naseljeno lokacijo, pa čeprav so tam pašni pogoji slabši. Stremimo za tem, da imamo raje več stojišč z do 20 panji v oddaljenosti 500 do 1000m. Vsekakor pa je rezervno stojišče nujnost. Velja upoštevati tudi nadmorsko višino; optimalne so lokacije na nadmorski višini 400-600 m. Gričevnata pokrajina, kakršna je skorajda vsa Slovenija, ima zagotovo prednosti pred ravninskim delom, ki načeloma nastane ob večjih rekah (Panonska nižina, Ljubljansko barje…). Ravninski predeli, ugodni za intenzivno kmetijstvo, so osiromašeni zaradi monokultur (Ljubljansko barje je preplavila koruza, tudi drugod po Sloveniji ni bistveno drugače. Sončnica v ravninskih predelih pri nas žal ni omembe vredna, ponekod se najdejo še polja oljne repice, …), ki so povečini nezanimive za čebele, ali pa je paša na takšnih površinah lahko usodna za čebele zaradi uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Fitofarmacevtska industrija poljedelcev ne osvešča dovolj o nevarnostih ter stranskih učinkih uporabe njenih produktov, namenjenih povečanju hektarskega donosa. Raje vlaga v razvoj in selekcijo novih sort, ki ne oziroma manj medijo (ajda, oljna repica) in postajajo za čebele nezanimive. V bližini čebelnjaka ali stojišča je dobrodošel neoporečen stalen vodni vir oz. je potrebno postaviti higienski napajalnik, da čebele ne stikajo za vodo pri bližnjih in daljnih sosedih. Tudi elektrika pride še kako prav. Primerna lega za postavitev čebelnjaka ali stojišča je suha, prisojna in zavetrna, ob robu mešanega gozda, kjer so v bližini z vrbovjem in jelševjem poraščene loke in cvetoči travniki, da imajo čebele na voljo dovolj cvetnega prahu in nektarja za zgodnjepomladanski razvoj, pa tudi v poznopoletnih mesecih, ko družine vzrejajo dolgožive zimske čebele. Tako izbrana lokacija ter ustrezne vremenske razmere dopuščajo čebelam zgodnejše čistilne izlete, kar ima za posledico manj težav z nosemo. Zadostna in pravočasna spomladanska paša je pogoj za optimalen razvoj čebelje družine in posledično za čebelarja zadovoljiv pridelek medu; enako velja za jesensko pašno, le da je posledica te številčno zadostna prezimitev in izzimitev, seveda ustrezno in pravočasno oskrbovanih čebel (zdravljenje, krmljenje…). Ob gozdnem medenju tako listavcev kot iglavcev pa imajo tako postavljene čebele obilo paše, ki je za čebelarja gospodarskega pomena. Čeprav so čebele otroci sonca, je primerno panje postaviti tako, da so čebele v vročih poletnih dneh zaščitene pred največjo pripeko; to velja predvsem za samostoječe panje. Idealne lokacije za postavitev čebelnjaka ni, navzlic vsemu pisanju in opisovanju bo utemeljen nasvet izkušenega čebelarskega kolega zagotovo najbolj pomagal pri izbiri primerne lokacije. Ves čas omenjam stojišče in čebelnjak, nekateri čebelarji imajo tudi prevozno enoto. Za kaj se bo začetnik odločil, je odvisno od finančnih sredstev, ki jih ima na voljo, ter od panjskega sistema, v katerem bo čebelaril. O tem pa naslednjič.
Vladimir S Fajdiga