Velikost pisave:

Sezona aktivnega čebelarjenja je zaključena; pri čebelah pravzaprav ni več kaj početi; ker pa je prebiranje literature tudi prepotrebno delo umnega čebelarja in v znanju je moč, bo morebiti kdo le našel kaj zanimivega, ko bo prebiral tale sestavek ob hladnih jesenskih večerih, morda ob kozarcu mošta, ob pečenih kostanjih…

Veljalo bi opozoriti ter preveriti moč čebeljih družin; živalnost čebeljih družin v oktobru je odločujoča za uspešno izzimitev. Prezimitev družin z manj kot 5000 osebki v oktobru je zelo vprašljiva. Raziskave so pokazale, da so zimske izgube pri družinah z večjim številom osebkov bistveno manjše. V prednosti so družine z mladimi maticami/rezervne družine, ki jih to leto nismo gospodarsko izkoriščali in to število čebel zlahka in pravočasno dosežejo. Kot sem omenil v enem od prejšnjih člankov, je živalnost gospodarskih družin v avgustu in septembru lahko zelo zavajajoča. Gospodarske družine naj bi v času pred krmljenjem polno zasedale dve nakladi (zvečer ali zjutraj), ob pogledu od spodaj pa naj bi podsedale vsaj na petih ulicah, sicer jih je pametneje združiti z mladimi družinami.

Jesenska korekcija gnezda je možna vse dotlej, dokler dnevne temperature to dopuščajo. V nakladnih panjih, kjer družino prezimujemo v dveh nakladah, dajemo prednost prezimljanju v zgornji nakladi iz več razlogov, predvsem pa zaradi lažjega zimskega zatiranja varoje - pri aplikaciji oksalne kisline ne bo potrebno odstranjevati gornje naklade. Vsekakor bodimo pozorni, da bo družina ohranila stik s hrano. V AŽ-panjih svetujejo nekateri pomik čebeljega gnezda v sredino, čeprav izkušnje kažejo, da se sosednji družini v panjih, postavljenih v skladovnico, medsebojno grejeta tako, da prezimujeta pomaknjeni v levo ali desno oziroma se med prezimovanjem praviloma postopoma pomikata druga k drugi.

Nekateri bodo družinam še dodajali hrano. Zelo vprašljivo je, koliko bodo čebele to hrano uspele predelati in ustrezno skladiščiti, zato je bolje, da se ne odločite za združevanje pomanjkljivo nahranjene družine z dobro nahranjeno; pomanjkljivo nahranjeni družini raje dopolnite zimsko zalogo hrane tako, da ji dodate sate z že predelano, pokrito hrano.

Čebelarsko orodje, krmilnike, krmilna vedra in preostale v čebelarski sezoni uporabljene čebelarske potrebščine razkužimo (razkužilo Virkon, naprodaj v vsaki veterinarski ambulanti, lekarni uporabimo po priloženih navodilih), po potrebi osušimo in primerno shranimo za uporabo v naslednji čebelarski sezoni; urejen in pospravljen čebelnjak ter njegova okolica sta ogledalo vsakega čebelarja.

Tudi o odevanju čebeljih družin sem že pisal, zato naj le povzamem: ne odevajte čebeljih družin, vsaj ne prezgodaj; čebelam in nam je v interesu, da karseda hitro prenehajo (in karseda pozno pričnejo) z zaleganjem, da se poleže še zadnja zalega in bomo lahko pravočasno – beri ne prezgodaj - uspešno izvedli tako imenovano zimsko zatiranje varoje, ki je zadostno učinkovito le v družinah brez pokrite zalege. Poskrbimo za to, da bodo panji dovolj zračni in čebel ne bodo nadlegovale ose, ptice, miši, polhi in podobni jesenski obiskovalci naših stojišč, ki se tudi pripravljajo na bližajočo se zimo.

Ta čas je primeren tudi za sajenje medovitih trajnic, predvsem drevja, recimo evodije ali čebeljega drevesa, ki nudi čebelam v brezpašnem času izdaten vir nektarne in pelodne paše.

Sajenje evodije (Tetradium daniellii) priporočam vsem čebelarjem in tudi vsem ostalim, ki imate prostor na vrtu, ob čebelnjaku ali v sadovnjaku. Morda bi se našlo mesto zanjo tudi v kakšnem parku, kjer bi s svojo lepoto in koristnostjo popestrila pogosto dolgočasne in predvsem najcenejše zasaditve. Evodija nudi v času vegetacije s svojo obliko krošnje prijetno senco; cvetje je neobičajno in zanimivo; rumena barva listja pa jeseni dodatno popestri barvne tone jesenečega drevja. Poleg čebel je zanimiva še veliko drugim žuželkam, ki bi naj pritegnile našo pozornost v poznopoletnih in jesenskih dneh. 

Vedeti pa moramo, da je evodija tujerodna vrsta in si bo zagotovo našla nezapolnjeno nišo v naših biotopih. Sadike je mogoče kupiti v skoraj vsaki bolje založeni drevesnici, kjer vas bodo tudi podrobneje seznanili z njeno saditvijo in vzgojo.

                                                                                                                                      

                                                                                                                                Vladimir Fajdiga

 

Več o evodiji pa na spodnjih naslovih:

 

http://www.deloindom.si/zivalski-sosedje/evodija-ali-cebelje-drevo

http://www.kmetija.si/drevo-za-cebele-korejska-evodia

Velikost pisave:

Pri čebelah v tem zimskem mesecu ni kaj dosti početi, vsaj ne v celinski Sloveniji. Vsak poseg v panj v tem času je nesmiseln in čebelam bolj kot ne škodljiv. Stojišča oz. čebelnjake obiskujmo redno, po potrebi očistimo žrela mrtvic, ki bi čebelam ob otoplitvi in lepem vremenu lahko zapirale pot na čistilni izlet, še posebej če nimate na panjih odprtih rezervnih žrel. Komur čas dopušča, naj se ob čistilnem dnevu odpravi k čebelnjaku ter opazuje izlet čebel. Nenavadno vedenje na bradah oz. neaktivnost posameznih panjev si je modro zabeležiti ter te družine ob ustreznem vremenu, načeloma v naslednjem mesecu, prve pregledati. Morebitno odmrtje družine v panjih, ki so ob izletnem dnevu neaktivni, lahko ugotovimo tako, da pihnemo skozi žrelo v panj ali nanj potrkamo. Naseljen panj zašumi; panj, v katerem je družina odmrla, odpremo, morda med ulice posvetimo z žepno svetilko, da se prepričamo, da je temu res tako, ter zapremo žrelo, da preprečimo ropanje. Zimski čas izkoristimo za izobraževanje, načrtovanje in pripravo na novo čebelarsko sezono.

Vladimir S Fajdiga

Velikost pisave:

Ob glagolu čebelariti se pogosto vprašam, ali je čebelarjenje samo to, kar pravi o tem čebelarski terminološki slovar: »Nepoklicno ali poklicno vzrejati čebele zaradi pridobivanja čebeljih pridelkov, opraševanja…itd.« Kaj pa povsem ljubiteljsko čebelarjenje-gojenje čebel, morda iz terapevtskih razlogov, v znanstvene namene, ali pa preprosto iz ljubezni do čebel? Vsak si bo sam odgovoril na vprašanje, zakaj čebelari. Naj vam pri odločitvi za čebelarjenje pade sekira (sekirica) v med, kot se je to nekoč dogajalo našim prednikom v časih gozdnega čebelarjenja, pa tudi pozneje, ko so ob podiranju mogočnih debel v votlih duplih-panjih slučajno naleteli na čebelje gnezdo, polno medustrdi, in jim je sekira res padla v med. Iz tistih časov je torej reklo z današnjim prenesenim pomenom, da je nekomu nekaj uspelo, da je imel srečo pri odločitvi. Sedaj pa nekaj osnovnih korakov za uspešen začetek čebelarjenja. Najprej potrebujemo mesto za stojišče panjev oziroma za postavitev čebelnjaka; mesto mora biti izbrano tako, da bo njegova lega (mikro in makro lokacija, ki jo seveda s prevoznim načinom čebelarjenja lahko spreminjamo) zadovoljila kriterijema ekonomičnosti in rentabilnosti naše dejavnosti; potrebujemo pa tudi ustrezen prostor, kjer bomo shranjevali čebelarsko opremo in potrebščine (točilo, rezervni panji, naklade…). Ko iščemo primerno lokacijo, moramo upoštevati kar nekaj dejavnikov. Najprej so to zakonski predpisi glede postavitve, označevanja (zakonsko obvezen je vpis v register čebelnjakov) čebelnjaka ali stojišča ter reje živali. Tozadevne uredbe, zakone in pravilnike, lahko najdete na domači strani Čebelarske zveze Slovenije. Naj na tem mestu omenim, da smo čebelarji, enako kot vsi rejci živali, zavezani dosledno spoštovati tudi določila Zakona o zaščiti živali. Slovenci nimamo pravega čebelarskega zakona (kot ga recimo pozna dežela Dunaj), ki bi urejal postavitev čebelnjaka, naše dolžnosti in odgovornost v zvezi s tem ter gojenje čebel. V omenjenem zakonu dežele Dunaj je določena postavitev čebeljih panjev oz. čebelnjaka predvsem v odnosu do sosedov mejašev v urbanih in ruralnih sredinah. Iz njega povzemam: žrelo posameznega panja mora biti od meje sosednjega zemljišča oddaljeno najmanj 7 m. Manjša oddaljenost je možna le, če se z lastnikom ali najemnikom sosednjega zemljišča dogovorimo drugače (najbolje pisno); če je med žrelom posameznega panja ter mejo zemljišča v oddaljenosti najmanj 4 m od le-te postavljena prepreka (leseni plot, zid, živa meja) v višini najmanj 2 m ter je levo in desno od stojišča za 2 m daljša, kot je čebelnjak; če je sosednje zemljišče nepozidano in je izletna stran panjev, ki je obrnjena proti njemu, dvignjeno 3 m od tal. Manjšo oddaljenost od sosednjega zemljišča lahko, pod določenimi pogoji, odobri magistrat, vendar ni manjša od 3 m; pri tem je odločujoče mnenje sodnega izvedenca čebelarske stroke. Od javnih površin (igrišča, športni parki, kopališča) morajo biti stojišča oz. čebelnjaki oddaljeni najmanj 15 m, od javnih cest 10 m, od avtocest 50 m. Zanimivo je še določilo o postavitvi novega čebelnjaka z več kot 30 panji: le-ta mora biti po zakonu oddaljen od sosednjega prej postavljenega naseljenega čebelnjaka najmanj 500 m, v kolikor se lastnika čebelnjakov ne sporazumeta o manjši oddaljenosti med čebelnjakoma. Torej, ko smo našli mesto za postavitev stojišča oz. čebelnjaka in če je le-to v urbani sredini, najprej pridobimo soglasje mejašev (kot že omenjeno, je najbolje pisno). Čebele so pač bolj ali manj pikajoči insekti (oskrbimo si na mirnost selekcionirane linije); pik je lahko smrtno nevaren, če imamo med sosedi ljudi, ki so alergični na pike. Dobro je razmisliti tudi o ustreznem zavarovanju odgovornosti. Društva v tujini imajo zavarovanje vključeno v plačilo članarine, ki ni nič višja od članarine naših društev, ponekod celo nižja. Žal pri nas še nismo tako daleč. Moji sosedi, čebelarim namreč tudi v mestu v sadovnjaku za hišo, so zelo tolerantni. Otroci z veseljem povedo o vsaki čebelici, ki so jo rešili iz snega ali pa utapljajočo se v cvetličnem koritu; malo manj prijetne so pripovedi o pikih in skorajda razočarani so, ker jih je pičila čebelica, ki so ji hoteli le pomagati…Ob točenju sosedom vsako leto poklonim kozarec ali dva medu in piki manj bolijo. Roj pa, ki morebiti sede na sosedovo drevo, tako ali tako sam poskrbi za atraktivnost; včasih so bili vsakdanji pojav, danes redkost. Čebelnjak je najbolje postaviti tako, da čebele ne bodo ogrožale nikogar, tudi ne živine, ki se morebiti pase okoli stojišča ali čebelnjaka. Postavitev pastirja živini prepreči preveliko približevanje, odžene pa tudi medveda. Zadrževanje neposredno pred izletno stranjo čebelnjaka oz. stojišča zagotovo ni priporočljivo, zlasti ne tedaj, ko čebelar posega v panje in so čebel e dodatno vznemirjene. Za skladovnico panjev oz. stojiščem je nevarnost pikov manjša. Čebele v roju, ko iščejo pašni vir ali se vračajo s paše, načeloma niso napadalne. Stojišče oz. čebelnjak naj bosta postavljena tako, da njuna lega ne bo dodatno oteževala našega dela. Transportiranje naklad, polnih medu, ali medenega satja v ustreznih, za to narejenih zabojih, pripravljene hrane za zimsko krmljenje, nenazadnje tudi vode, je težaško delo, zato je nujno, da je dostop do čebelnjaka, ki ne stoji na domačem vrtu, kjer si lahko pomagamo s priročnim vozičkom ali samokolnico, zagotovljen z avtom. Oddaljenost čebelnjaka oz. stojišča (transportni stroški) ter obremenjenost lokacije v polmeru 1,2-2 km sta prav tako odločujoča dejavnika za ekonomičnost našega čebelarjenja; površina znotraj omenjenega prvega polmera obsega 452 ha, kar zadovoljuje potrebe 40-50 družin. Če je število družin na omenjeni površini večje ter je lokacija obdana s hribi, to pa pogojuje povprečne oz. celo slabe donose, je bolje izbrati manj naseljeno lokacijo, pa čeprav so tam pašni pogoji slabši. Stremimo za tem, da imamo raje več stojišč z do 20 panji v oddaljenosti 500 do 1000m. Vsekakor pa je rezervno stojišče nujnost. Velja upoštevati tudi nadmorsko višino; optimalne so lokacije na nadmorski višini 400-600 m. Gričevnata pokrajina, kakršna je skorajda vsa Slovenija, ima zagotovo prednosti pred ravninskim delom, ki načeloma nastane ob večjih rekah (Panonska nižina, Ljubljansko barje…). Ravninski predeli, ugodni za intenzivno kmetijstvo, so osiromašeni zaradi monokultur (Ljubljansko barje je preplavila koruza, tudi drugod po Sloveniji ni bistveno drugače. Sončnica v ravninskih predelih pri nas žal ni omembe vredna, ponekod se najdejo še polja oljne repice, ...), ki so povečini nezanimive za čebele, ali pa je paša na takšnih površinah lahko usodna za čebele zaradi uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Fitofarmacevtska industrija poljedelcev ne osvešča dovolj o nevarnostih ter stranskih učinkih uporabe njenih produktov, namenjenih povečanju hektarskega donosa. Raje vlaga v razvoj in selekcijo novih sort, ki ne oziroma manj medijo (ajda, oljna repica) in postajajo za čebele nezanimive. V bližini čebelnjaka ali stojišča je dobrodošel neoporečen stalen vodni vir oz. je potrebno postaviti higienski napajalnik, da čebele ne stikajo za vodo pri bližnjih in daljnih sosedih. Tudi elektrika pride še kako prav. Primerna lega za postavitev čebelnjaka ali stojišča je suha, prisojna in zavetrna, ob robu mešanega gozda, kjer so v bližini z vrbovjem in jelševjem poraščene loke in cvetoči travniki, da imajo čebele na voljo dovolj cvetnega prahu in nektarja za zgodnjepomladanski razvoj, pa tudi v poznopoletnih mesecih, ko družine vzrejajo dolgožive zimske čebele. Tako izbrana lokacija ter ustrezne vremenske razmere dopuščajo čebelam zgodnejše čistilne izlete, kar ima za posledico manj težav z nosemo. Zadostna in pravočasna spomladanska paša je pogoj za optimalen razvoj čebelje družine in posledično za čebelarja zadovoljiv pridelek medu; enako velja za jesensko pašno, le da je posledica te številčno zadostna prezimitev in izzimitev, seveda ustrezno in pravočasno oskrbovanih čebel (zdravljenje, krmljenje…). Ob gozdnem medenju tako listavcev kot iglavcev pa imajo tako postavljene čebele obilo paše, ki je za čebelarja gospodarskega pomena. Čeprav so čebele otroci sonca, je primerno panje postaviti tako, da so čebele v vročih poletnih dneh zaščitene pred največjo pripeko; to velja predvsem za samostoječe panje. Idealne lokacije za postavitev čebelnjaka ni, navzlic vsemu pisanju in opisovanju bo utemeljen nasvet izkušenega čebelarskega kolega zagotovo najbolj pomagal pri izbiri primerne lokacije. Ves čas omenjam stojišče in čebelnjak, nekateri čebelarji imajo tudi prevozno enoto. Za kaj se bo začetnik odločil, je odvisno od finančnih sredstev, ki jih ima na voljo, ter od panjskega sistema, v katerem bo čebelaril. O tem pa naslednjič.

Vladimir S Fajdiga

Velikost pisave:

S padcem temperatur v poznojesenskih in zimskih mesecih upade tudi aktivnost čebel v panju ter zunaj njega; čebele so stisnjene v zimsko gručo, v kateri prezimujejo. Zimska gruča se v manj hladnih zimskih obdobjih postopoma pomika za hrano. Temperatura v zimski gruči niha med 20°C in 30°C. Od moči družine -števila čebel, ki prezimujejo, je odvisna obremenjenost posameznega osebka v zimski gruči. Poskusi so pokazali, da lahko čebela pri normalni porabi hrane preživi tudi do štiri mesece brez čistilnega izleta –dne, ko se zunanje temperature dvignejo do te mere, da čebele izletijo iz panja in se zunaj njega iztrebijo. V zadnjih letih opažam, da je takšnih dni v prvih zimskih mesecih dovolj. Ker so zime vse bolj blage, se v mesecu januarju v dobro odetih-zapaženih panjih prej pojavi prva zalega. Matice v družinah, ki prezimujejo na mrežastih podnicah, prej prenehajo in pozneje začnejo z zaleganjem, kar družinam omogoča daljše obdobje mirovanja, nam pa pravočasno poznojesensko oz. zimsko zatiranje varoj z oksalno kislino. V neodetih panjih oz. panjih z mrežasto podnico ni plesnivega stranskega satja; zračnost panja ter enostavnejše odvajanje CO₂ kot odukta presnove, ki je težji od zraka, sta večja; poraba zimske zaloge hrane tako prezimujoče, povprečno velike čebelje družine je za pribl. 3-4 kg večja, vendar so prednosti, ki govorijo takšnemu prezimovanju v prid, večje od omenjane povečane porabe. Čim daljše obdobje, v katerem je družina pozimi brez zalege, je zagotovo najboljši ukrep zoper nosemavost. Povzročitelj te kronične bolezni (enocelični organizem, ki živi v epitelnih celicah srednjega črevesja odrasle čebele) pogojuje zmanjšano encimatsko aktivnost prebavil in se prične razmnoževati tedaj, ko črevesje prične s presnovo beljakovinske hrane; potreba za beljakovinsko hrano pa se v čebelji družini pojavi predvsem s pojavom zalege in krmljenja le -te. Nega zalege, ki ostaja v panjih pozno v jesen oz. se pojavi že v prvih zimskih mesecih, izrazito obremenjuje dolgožive zimske čebele. V družinah, kjer se zgodaj pojavi zalega (na to pa ne vplivajo zgolj zgoraj omenjeno odevanje čebel, temveč tudi vremenske razmere, zaloge cvetnega prahu, številčnost družine, starost matice ter ostali dejavniki), je poraba hrane večja ter seveda posledično tudi število naravno odmrlih, iztrošenih čebel. Dnevno lahko po naravni poti odmre v povprečju 30 čebel, kar bi pomenilo približno 3000 čebel v 100 zimskih dneh (prostornina 2,5 l posode). Če je zima huda, mrtvice ostanejo na podnici panja, odstranijo jih preostale čebele, ko temperatura takšne aktivnosti v panju dopušča. Ob toplejšem vremenu pa ostarele iztrošene čebele same zapustijo panj in v naravi odmrejo.

Poraba hrane je v močnejših družinah (3 kilograme ali več prezimujočih čebel), ki so dovolj hitro ostale brez zalege, manjša (pribl. 25 g medu na kilogram čebel dnevno) kot v družinah, v katerih je bila zalega pozno v jesen in so z nego zalege v dobro odetih panjih začele že v januarju. Zanimivo je, da čebelja družina deloma prilagaja svojo porabo tudi zalogi hrane, ki jo ima na razpolago. Poraba hrane niha po posameznih mesecih glede na aktivnost in moč čebelje družine. V mesecu novembru, decembru in januarju porabi povprečna družina brez zalege približno 1 kg hrane mesečno; februarja, če se v panju že pojavi prva zalega, je poraba hrane med 1-2 kg, v marcu in aprilu pa narašča na 3-5 kg. Če preračunamo, je poraba hrane med 14 in 23 kg (povprečno 18,5 kg). Zadostna zimska zaloga hrane je torej eden od pogojev za preživetje in optimalen razvoj čebelje družine te r maksimalen izplen medu.

O odevanju ali v čebelarskem žargonu »paženju - zapaževanju« je mnogo diskusij; v preteklosti je prav prezimovanje čebel povzročalo čebelarjem veliko preglavic; prepričani so bili, da je za zimske izgube iskati vzrok v neugodnih vremenskih razmerah, dolgih zimah in hudemu mrazu. Problem so reševali celo tako, da so koše, panjiče in ostale oblike tradicionalnih čebeljih domovanj pozimi 2 preselili v kleti, na podstrešja, na Nemškem celo v zemljanke. Danes vemo, da je takšno početje nesmiselno. Družina s približno 10000 čebelami, ki v avgustovskih dneh zaseda 10 ulic, bo tvorila zimsko gručo na 4-5 ulicah največ do polovice sata. Vsakršno dodatno odevanje čebeljih panjev je nesmiselno; urejanje gnezda v eni nakladi, stiskanje čebel v eno etažo AŽ panja, odstranjevanje praznih naklad oz. mediščnega satja ter stranskih satov v izogib plesnenju je pri družinah, ki izpolnjujejo kriterije za uspešno prezimitev, nepotrebno opravilo. Temperatura zunaj čebelje gruče je namreč le za stopinjo ali dve višja od zunanje; čebele ogrevajo le gručo, oddajanje temperature v okolico pa je neznatno.

Upoštevajmo pa tudi zgoraj navedene prednosti zgodnjega prenehanja in poznega začetka zaleganja matice. Na stojiščih z nakladnimi panji zadnjih nekaj let preizkušam v tujini precej uveljavljene nakladne panje, narejene iz stiroporu podobne umetne mase. Razlike v prezimovanju v dobro izoliranih panjih iz umetne mase ter lesenih panjih ni, zlasti če prezimujete na mrežasti podnici. Pred leti sem nakladne panje ovijal s strešno lepenko, predvsem z namenom zaščititi les pred zunanjimi vplivi in panju podaljšati življenjsko dobo, vendar sem to početje zaradi nujnosti poznojesenskega zatiranja varoj in dvonakladnega načina prezimovanja čebel opustil; družini namreč, ki prezimuje v dvonakladnem panju v spodnji nakladi, je bilo za aplikacijo oksalne kisline z metodo kapljanja potrebno najprej odstraniti omenjeno zaščitno lepenko, odstraniti oz. privzdigniti zgornjo naklado, kar je bilo zagotovo preveč nepotrebnega dela ob številu panjev, ki jih imam, in ob upoštevanju navodila, da je aplikacijo oksalne kisline priporočljivo opravljati pri dokaj nizkih pozitivnih temperaturah. Umnost čebelarja je tudi v racionalizaciji časa pri potrebnih posegih. V AŽ panjih je priporočljivo odstraniti vrata in jih nadomestiti s penasto gumo, ki predvsem preprečuje prepih in prekomerno akumulacijo vlage v panju.

Vladimir S Fajdiga