Velikost pisave:

Previsoke cene ekološkega sladkorja in zdravil so učinkovita ekonomska ovira.

V  junijski številki Kmečkega glasu je pod zgornjim naslovom izšel intervju z našim članom Miroslavom Cetino. Z nekdanjim predsednikom društva in terenskim svetovalcem se je pogovarjala novinarka Darja Zemljič. Ker časopis Kmečki glas ni najbolj bran med našimi člani, sem se odločil, da intervju povzamem in priredim za objavo na spletni strani ČD Postojna.

»Mirota« vsi člani dobro poznamo, zato sem uvodnik članka, kjer ga predstavljajo, izpustil.

Od približno 10.000 čebelarjev v državi, ki imajo skupaj 150.000 družin, jih namreč med ekološko prideluje le slab odstotek s 1500 panji, čeprav sta v Sloveniji kar 2/3 površin primerni za tak način čebelarjenja in pridelave. Miro je pričel ekološko čebelarit 1994, certifikat je pridobil deset let pozneje. Na naših koncih skorajda nima nobenega konkurenta, ker se z ekološkim čebelarjenjem ukvarja le še en certificiran čebelar, kar pa zagotovo ne pomeni, da tudi več drugih čebelarjev ne sledi ekološkim smernicam.

Miro pravi, da so naravne danosti v naših krajih več kot primerne za ekološko čebelarjenje, kar potrjujejo tudi laboratorijske analize ekološko pridelanega medu. Pri nas ni intenzivnega kmetijstva, ni velikih tovarn, je pa obilo pašnikov in gozdov, kar nekaj površin je  zaščitenih  z odlokom »Natura 2000«, kar za čebelarje pomeni pozno košnjo in posledično tudi obilno travniško pašo.

Žal pa Čebelarska zveza Slovenije kot krovna organizacija slovenskih čebelarjev premalo pospešuje razvoj ekološkega čebelarjenja; za trg so cenovno zanimivi predvsem veliki čebelarji (z več kot 100 panji) in konvencionalnim načinom čebelarjenja.

Bistvena razlika med omenjenima načinoma čebelarjenja je v načinu razmišljanja. Miro si je večino znanja pridobil s študijem smernic za biodinamično čebelarjenje, po njih se tudi ravna.

»Čebele moraš jemati drugače, jih opazovati in zaznati njihove potrebe in slediti njihovemu razvoju. Družine razmnožujem, ko imajo nagon do rojenja. Poseben odnos imam tudi do satov, saj je vosek božanska snov med zemljo in soncem in je dom čebel, zato uporabljam le vosek iz naravne gradnje; v panje vstavljam satne osnove le iz takega, predvsem deviškega voska, ki ga seveda pridelujem sam.«

O krmljenju čebel pravi Miro, da imamo čebele zato, da imamo med, vendar zadnje točenje opusti in čebele večino zime preživijo na medu. Po potrebi jim doda še nekaj sladkornega sirupa iz ekološkega sladkorja. Čebelja družina potrebuje za uspešno prezimitev 15 - 18 kg hrane. V Sloveniji je problem predpisana uporaba ekološkega sladkorja - trsnega sladkorja, ki ga uvažamo iz Ekvadorja (Je to ekološko, če pomislimo na ogljikov odtis, ki ga puščajo  transportna sredstva na poti v Evropo?) in je  za 400 % dražji od  »domačega« pesnega sladkorja, ki ga uporabljajo konvencionalni čebelarji za zimsko krmljenje čebel. Ekološki trsni sladkor stane 1,90 EUR/kg, navadni pesni sladkor pa 0,60 – 0,70 EUR/kg. Slovenski ekološki čebelarji smo na slabšem tudi tedaj, ko se primerjamo z nemškimi ekološkimi čebelarji, ki pri ekološkem načinu čebelarjenja smejo uporabljati ekološko pridelan pesni sladkor, ki je zgolj 30 % dražji od običajno pridelanega. Tudi zdravila so v Nemčiji zaradi večjega trga in dobre organiziranosti ter enotnega nastopanja čebelarjev cenejša. Vedeti je treba, da v  EU namreč ni predpisana uporaba izključno ekološko pridelanega trsnega sladkorja pri ekološkem čebelarjenju; Slovenci smo pač zopet bolj »papeški od papeža«. Tudi cene ekološko pridelanega medu pri nas se ne razlikujejo bistveno od cen konvencionalno pridelanega medu. Za potrošnika je, na žalost,  še vedno odločujoča cena in če k temu prištejemo še slabe letine …

Čebele zdravim vsa leta le s kislinami: mravljično, mlečno in oksalno in čebelarim brez izgub. Lahko trdim, da je z uporabo teh sredstev mogoče držati varojo in druge bolezni na takšni ravni, da ne ogrožajo čebel. Res pa je, da je uporaba teh učinkovin za čebele bolj stresna, tudi matice živijo krajši čas; če so prej štiri leta, živijo sedaj največ tri.

Kisline uporabim skupaj štirikrat letno: mravljično konec julija in v začetku septembra, tretjič pa le po potrebi, oktobra uporabim 15 % mlečno kislino in decembra oksalno kislino po metodi kapljanja.

Od letos smemo čebelarji namesto veliko cenejše mravljične kisline, za katero smo plačevali 5 EUR za liter in jo kupovali oz. brezplačno (državno subvencionirano)  dobivali pri pooblaščenem veterinarju ter uspešno zatirali varojo zadnjih 15 let, uporabljati le pripravek Formivar, katerega liter stane 14.60 EUR, sicer nas lahko oglobijo in kaznujejo za uporabo neregistriranega pripravka. Liter tega pripravka oz. mravljične kisline zadostuje za 5 družin, pa si sami preračunajte razliko …

Podobno velja za Apibioksal, ki je predpisan in obvezen za uporabo namesto dihidrata oksalne kisline, ki je sedaj postal »prepovedano sredstvo«.

Tako je ostala na razpolago le še cenovno dostopna mlečna kislina, po kateri bomo čebelarji pogosteje posegali, a se tudi tej  najverjetneje slabo piše . Težava pri uporabi mlečne kisline je ta, da jo uporabljamo le po metodi pršenja, kar pomeni, da je potrebno vzeti iz panja vsak s čebelami zaseden sat, kar je zelo zamudno in ob nizkih temperaturah neizvedljivo.

Sicer pa je učinek vseh kislin ob pravilni aplikaciji med 95 in 97%, če so družine brez zalege.

Po drugi strani pa veterinarji še vedno ponujajo čebelarjem legalno sredstvo Check mite, čigar učinkovina je kumafos, ki ima kot živčni bojni strup veliko stranskih učinkov. Težko ga odstranimo iz voska.

Če čebelarji posegajo  po sredstvih, ki jih ponuja veterina, morajo vzeti v zakup, da ta sredstva puščajo ostanke v vosku in imajo veliko stranskih učinkov … Dejstvo je, da so sredstva za zatiranje varoje, ki temeljijo na ekoloških principih, tako draga, da čebelarji raje posegajo po cenejših. To pa je način zaviranja prehoda s konvencionalnega na ekološko čebelarjenje. Država sredstev, ki se smejo uporabljati pri ekološkem načinu čebelarjenja, ne subvencionira, temveč dopušča prosti trg in daje trgovcem proste roke za oblikovanje absolutno previsokih cen.

Številni, zlasti mladi čebelarji, bi prešli na ekološki način čebelarjenja, če bi bili pogoji primerljivi s pogoji, ki jih ponuja na tem področju preostala Evropa.

Po lanski »aferi« z zdravili je nekaterim konvencionalnim čebelarjem med ostal, medtem ko je domačega certificiranega ekološkega medu zelo malo in je takoj pošel.

Sam sem postal ekološki čebelar predvsem zato, ker želim, da moja družina uživa takšen med, kot ga da narava.

Ukrepanje inšpektorjev ob »vrhniški« aferi je zame vsaj 13 let prepozno. Zdaj, ko se čebelarji zanimajo za ekološko čebelarjenje, pa je velika zavora cena zdravil in sladkorja ter posredno tudi prodajna cena medu.

Po Kmečkem glasu priredil V. Fajdiga