Velikost pisave:

S padcem temperatur v poznojesenskih in zimskih mesecih upade tudi aktivnost čebel v panju ter zunaj njega; čebele so stisnjene v zimsko gručo, v kateri prezimujejo. Zimska gruča se v manj hladnih zimskih obdobjih postopoma pomika za hrano. Temperatura v zimski gruči niha med 20°C in 30°C. Od moči družine -števila čebel, ki prezimujejo, je odvisna obremenjenost posameznega osebka v zimski gruči. Poskusi so pokazali, da lahko čebela pri normalni porabi hrane preživi tudi do štiri mesece brez čistilnega izleta –dne, ko se zunanje temperature dvignejo do te mere, da čebele izletijo iz panja in se zunaj njega iztrebijo. V zadnjih letih opažam, da je takšnih dni v prvih zimskih mesecih dovolj. Ker so zime vse bolj blage, se v mesecu januarju v dobro odetih-zapaženih panjih prej pojavi prva zalega. Matice v družinah, ki prezimujejo na mrežastih podnicah, prej prenehajo in pozneje začnejo z zaleganjem, kar družinam omogoča daljše obdobje mirovanja, nam pa pravočasno poznojesensko oz. zimsko zatiranje varoj z oksalno kislino. V neodetih panjih oz. panjih z mrežasto podnico ni plesnivega stranskega satja; zračnost panja ter enostavnejše odvajanje CO₂ kot odukta presnove, ki je težji od zraka, sta večja; poraba zimske zaloge hrane tako prezimujoče, povprečno velike čebelje družine je za pribl. 3-4 kg večja, vendar so prednosti, ki govorijo takšnemu prezimovanju v prid, večje od omenjane povečane porabe. Čim daljše obdobje, v katerem je družina pozimi brez zalege, je zagotovo najboljši ukrep zoper nosemavost. Povzročitelj te kronične bolezni (enocelični organizem, ki živi v epitelnih celicah srednjega črevesja odrasle čebele) pogojuje zmanjšano encimatsko aktivnost prebavil in se prične razmnoževati tedaj, ko črevesje prične s presnovo beljakovinske hrane; potreba za beljakovinsko hrano pa se v čebelji družini pojavi predvsem s pojavom zalege in krmljenja le -te. Nega zalege, ki ostaja v panjih pozno v jesen oz. se pojavi že v prvih zimskih mesecih, izrazito obremenjuje dolgožive zimske čebele. V družinah, kjer se zgodaj pojavi zalega (na to pa ne vplivajo zgolj zgoraj omenjeno odevanje čebel, temveč tudi vremenske razmere, zaloge cvetnega prahu, številčnost družine, starost matice ter ostali dejavniki), je poraba hrane večja ter seveda posledično tudi število naravno odmrlih, iztrošenih čebel. Dnevno lahko po naravni poti odmre v povprečju 30 čebel, kar bi pomenilo približno 3000 čebel v 100 zimskih dneh (prostornina 2,5 l posode). Če je zima huda, mrtvice ostanejo na podnici panja, odstranijo jih preostale čebele, ko temperatura takšne aktivnosti v panju dopušča. Ob toplejšem vremenu pa ostarele iztrošene čebele same zapustijo panj in v naravi odmrejo.

Poraba hrane je v močnejših družinah (3 kilograme ali več prezimujočih čebel), ki so dovolj hitro ostale brez zalege, manjša (pribl. 25 g medu na kilogram čebel dnevno) kot v družinah, v katerih je bila zalega pozno v jesen in so z nego zalege v dobro odetih panjih začele že v januarju. Zanimivo je, da čebelja družina deloma prilagaja svojo porabo tudi zalogi hrane, ki jo ima na razpolago. Poraba hrane niha po posameznih mesecih glede na aktivnost in moč čebelje družine. V mesecu novembru, decembru in januarju porabi povprečna družina brez zalege približno 1 kg hrane mesečno; februarja, če se v panju že pojavi prva zalega, je poraba hrane med 1-2 kg, v marcu in aprilu pa narašča na 3-5 kg. Če preračunamo, je poraba hrane med 14 in 23 kg (povprečno 18,5 kg). Zadostna zimska zaloga hrane je torej eden od pogojev za preživetje in optimalen razvoj čebelje družine te r maksimalen izplen medu.

O odevanju ali v čebelarskem žargonu »paženju - zapaževanju« je mnogo diskusij; v preteklosti je prav prezimovanje čebel povzročalo čebelarjem veliko preglavic; prepričani so bili, da je za zimske izgube iskati vzrok v neugodnih vremenskih razmerah, dolgih zimah in hudemu mrazu. Problem so reševali celo tako, da so koše, panjiče in ostale oblike tradicionalnih čebeljih domovanj pozimi 2 preselili v kleti, na podstrešja, na Nemškem celo v zemljanke. Danes vemo, da je takšno početje nesmiselno. Družina s približno 10000 čebelami, ki v avgustovskih dneh zaseda 10 ulic, bo tvorila zimsko gručo na 4-5 ulicah največ do polovice sata. Vsakršno dodatno odevanje čebeljih panjev je nesmiselno; urejanje gnezda v eni nakladi, stiskanje čebel v eno etažo AŽ panja, odstranjevanje praznih naklad oz. mediščnega satja ter stranskih satov v izogib plesnenju je pri družinah, ki izpolnjujejo kriterije za uspešno prezimitev, nepotrebno opravilo. Temperatura zunaj čebelje gruče je namreč le za stopinjo ali dve višja od zunanje; čebele ogrevajo le gručo, oddajanje temperature v okolico pa je neznatno.

Upoštevajmo pa tudi zgoraj navedene prednosti zgodnjega prenehanja in poznega začetka zaleganja matice. Na stojiščih z nakladnimi panji zadnjih nekaj let preizkušam v tujini precej uveljavljene nakladne panje, narejene iz stiroporu podobne umetne mase. Razlike v prezimovanju v dobro izoliranih panjih iz umetne mase ter lesenih panjih ni, zlasti če prezimujete na mrežasti podnici. Pred leti sem nakladne panje ovijal s strešno lepenko, predvsem z namenom zaščititi les pred zunanjimi vplivi in panju podaljšati življenjsko dobo, vendar sem to početje zaradi nujnosti poznojesenskega zatiranja varoj in dvonakladnega načina prezimovanja čebel opustil; družini namreč, ki prezimuje v dvonakladnem panju v spodnji nakladi, je bilo za aplikacijo oksalne kisline z metodo kapljanja potrebno najprej odstraniti omenjeno zaščitno lepenko, odstraniti oz. privzdigniti zgornjo naklado, kar je bilo zagotovo preveč nepotrebnega dela ob številu panjev, ki jih imam, in ob upoštevanju navodila, da je aplikacijo oksalne kisline priporočljivo opravljati pri dokaj nizkih pozitivnih temperaturah. Umnost čebelarja je tudi v racionalizaciji časa pri potrebnih posegih. V AŽ panjih je priporočljivo odstraniti vrata in jih nadomestiti s penasto gumo, ki predvsem preprečuje prepih in prekomerno akumulacijo vlage v panju.

Vladimir S Fajdiga